Nemški ovčar in reševanje pogrešanih oseb

amO pasmi, Šolanje

Nemški ovčar v reševanju pogrešanih oseb


Avtor: Zoran Janžovnik, vodnik psa Akeem von der Drachenkehle (na fotografijah spodaj)
O avtorju: Zoran Janžovnik je mednarodno priznan vodnik reševalnih psov. Z reševanjem se je začel ukvarjati že leta 1992, pri rosnih 13. letih starosti. V svoji karieri (šteto do leta 2015) je izšolal tri reševalno-tekmovalne pse različnih pasem. Med njegove največje uspehe spadajo: opravljena mednarodna licenca Mission Readiness Test, naziv državnega prvaka na iskanju na ruševini, naziv ekipnega državnega prvaka na ruševini, tretje mesto na svetovnem prvenstvu na ruševini, drugo mesto na odprtem prvenstvu Madžarske v iskanju pogrešanih oseb, trikrat zaporedoma prvo mesto na preizkušnji za uvrstitev v enoto MERP (mednarodna enota reševalnih psov), najboljše iskanje na svetovnem prvenstvu v Belgiji v iskanju pogrešanih in še bi lahko naštevali…


Velik11707803_10153224463154690_6773159095469694762_no ljudi si sploh ne zna predstavljati, kaj naj bi reševanje sploh pomenilo. Zato je včasih lažje, če uporabljamo angleško verzijo te besede in sicer “search and rescue”. Gre za eno najbolj humanih kinoloških disciplin, kjer je ves trening, ves vložen čas, ves trud, namenjen pomoči človeku ob naravnih in drugih katastrofah, kot so potresi, poplave, plazovi, pa seveda iskanju izgubljenih oseb in še marsičemu.

Pri reševanju izkoriščamo pasje naravne zasnove in danosti. Torej sposobnost voha in njihove nagone. Predvsem nagone plena, lovskega nagona, nagona pripadnosti krdelu…

Samo delo reševanja je za psa izjemno naporno, ker ga sestavlja nešteto komponent. Dober reševalni pes mora obvladati vaje poslušnosti, premagovanja težjih, naravnih in umetnih ovir in preprek ter seveda iskanje. Iskanje samo je največjega pomena in od psa tudi terja “maksimum”: maksimum izurjenosti nosa, maksimum nagonov, maksimum želje po delu, maksimum kondicije, koncentracije in še bi lahko naštevali… To je delo, kjer psi delajo po več ur pod skrajnimi obremenitvami. Tako fizičnimi, kot psihičnimi. Delo, ki zahteva pasjo koncentracijo po več ur skupaj. Delo pod ekstremnimi pogoji, v nepredvidljivih okoliščinah. V nevzdržnem mrazu ali neznosni vročini, v okolju polnem prahu, strupenih plinov, izlitih kemikalij, ostrih štrlečih predmetov, z vodo zalitih prostorih, nad ali pod metri gradbenega ali drugega materiala, nad nekaj metrov globokimi snežnimi plazovi, v neprehodnem goščavju, polnem trnja, podrtih dreves, močvirij, skal… Vse to skupaj z nenehnim psihičnim pritiskom njegovega vodnika, ki si srčno želi najti živo osebo, pomagati, rešiti. Velikokrat v spremstvu neznosnega smradu po fekalijah, razpadajoči hrani in ja, nenazadnje tudi po tistih, ki niso imeli sreče preživeti.

11709754_10153224462939690_8352184632745531492_nNe, to ni igra na poligonu. Ni dokazovanje nečesa, kjer so pomembne samo točke. Tu so pomembne minute, sekunde in človeška življenja. Zato lahko to delo opravljajo samo najboljši. Najbolje pripravljeni, najbolj izurjeni, najbolj vztrajni, ampak tudi najbolj zdravi in anatomsko nepokvarjeni. Anatomija je tu ključnega pomena, ker mora pes pri svojem delu premagovati številne, tako umetne, kot naravne prepreke. Hoditi po lestvah, gradbenih mrežah, plezati preko zidov, v luknje, preko podrtih dreves… Verjetno si lahko predstavljate, kakšen napor vse to vsakodnevno (!) zahteva od našega pomočnika, reševalnega psa.

Načeloma so za reševanje primerni vsi psi, ki so nekako ne premajhni in ne preveliki in pretežki. Pasme tu ne igrajo večje vloge, če so prisotni zgoraj našteti nagoni, želja po delu…
Je pa seveda nekaj pasem, ki odstopajo, kot bolj primerne, ravno zaradi skupka vseh teh lastnosti, ki so tako zaželjene pri reševalnem, “search and rescue” psu. Če jih nekaj naštejem, bi to bile rezlične pasme prinašalcev in ovčarjev. Vsekakor v sam vrh spada naš in vaš – nemški ovčar. Kar dela pasmo nemški ovčar izredno primerno za tovrstno delo, je ravno pravi skupek vseh zahtevanih lastnosti. So izredno nagonski psi, neverjetno privrženi svojemu človeku, s čisto, stabilno glavo, željo ustreči in seveda, če govorimo o tistem pravem nemškem ovčarju, z zdravo, pravilno anatomijo, sposobno prenašati še tako hude fizične obremenitve.

V Sloveniji (kar pa ne velja tudi za preostali svet) se je v zadnjih letih za to delo uporabljal nekoliko manj. Razlog za to ni njegova zmanjšana sposobnost opravljanja tega dela, ampak zaradi v povečane (tudi medijske) popularnosti nekaterih drugih pasem. No, na srečo, je v zadnjih dveh ali treh letih, njihovo število zopet v porastu in na poti, da zopet zasedejo svoje (prvo) mesto v poslanstvu pomoči ljudem tudi v tej dispciplini. Mesto, ki jim, po vseh predpostavkah, tudi pripada.

Pravijo, da ne menj11800138_10153224462654690_3352658642955295083_naš zmagovalnega konja. Moj “zmagovalni konj”, je bil border collie po imenu Lok. Pojem delovnega psa, reševalca, predvsem pa nezamenljivega tovariša. Zakaj torej menjati pasmo? Zakaj nemški ovčar? Še enkrat preberite zgornji opis, pa vam bo vse jasno. Zato, ker je to pasma, s katero želim živeti in delati naprej. Ker je to pasma, ki mi ponuja izzive, pa tudi neizmerno zadovoljstvo pri delu. Ker je to pasma, ki enostavno združuje vse potrebno za nenadkriljivega delovnega psa, hkrati pa nenadomestljivega prijatelja, varuha… Ker to ni pasma preteklosti, ampak je nedvomno pasma prihodnosti! Ker je nemški ovčar ena redkih pasem, ki je prestala največjo preizkušnjo – preizkušnjo časa! Ker so preprosto to, kar so. NEMŠKI OVČARJI!

Galerija slik Zoranovega psa “Akeem-a”

Akeem von der Drachenkehle